Kako različna merila vplivajo na našo zmožnost, da se spoprimemo s kompleksnostjo, motrimo svet in ga razumemo na način, da ohranimo lastno delovalnost v njem? Kako se lahko spoprimemo z realnostmi, ki obstajajo nad ali pod pragom naših zmožnosti, da bi jih videli in z njimi vzpostavili povezavo? Ta vprašanja naslavlja 14. edicija diskurzivnega kulturnega programa Taktike&praksa, ki ga v Ljubljani vse od leta 2010 vodi Zavod Aksioma in se osredotoča na sodobno raziskovalno umetnost, družbo in nove tehnologije. T&P14: Merilo predstavlja umetnike, teoretike in raziskovalce ter jih povezuje v kontinuirano raziskovanje koncepta merila – od nano do globalne ravni in še dlje. Program sestavljajo artikulirane serije umetniških, pogovornih in izobraževalnih dejavnosti, ki se bodo odvijale v Ljubljani od marca do maja 2023.
Otvoritvena mednarodna konferenca Druge razsežnosti: vizije, politika in infrastrukturno nasilje na več kot človeškem planetu je obogatila diskurzivni del programa konSekvence ≡ Fragmenti možnega ekosistema, s katerim konS ≡ Platforma za sodobno raziskovalno umetnost zaokrožuje triletno vzpostavljanje aktivne mreže povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Konferenci bodo sledili štirje sklopi dejavnosti, od katerih se bo vsak osredotočal na delo enega umetnika ter bo obsegal razstavo, predavanje in delavnico.
Program konference je bil zasnovan v nekoliko drugačnih formatih, in sicer kot pogovori, predstavitve in predavanja, ki se ne lotevajo le merila kot takega, temveč razmišljajo o drugih razsežnostih. »Če hočemo razumeti nekatera vprašanja, probleme in celo priložnosti v svetu, v katerem živimo, se moramo tudi kot umetniki in raziskovalci osredotočiti na druge razsežnosti. O stvareh, ki so prisotne oz. se pojavljajo v zelo širokem spektru fenomenov, ne smemo razmišljati samo v merilih časa in prostora, ampak tudi v drugih razsežnostih, ki presegajo osnovno idejo časa in prostora,« je izbor teme utemeljil moderator konference – kurator, predavatelj in raziskovalec Bani Brusadin.
Kaj to pomeni? »Da bi razumeli svet, v katerem živimo, in da bi bili umetniki, aktivisti, raziskovalci, intelektualci, pisatelji in državljani nasploh zavedni, se moramo osredotočiti na konflikte, trenja in nesoglasja, ki so onkraj naše percepcije, čutnega zaznavanja človeških bitij. Na svetu se dogajajo stvari, ki so premajhne, prehitre, prevelike, prepočasne, da bi jih lahko merili s človeškimi merili. To moramo razumeti, ker je to tisto, kar potrebujemo, da bi vedeli, kako se spopasti s perečimi vprašanji – od vojn do podnebnih sprememb, izzivov demokracije in celo imaginarija, ustvarjanja podob …«
Konferenca se je vprašanj lotila iz različnih zornih kotov – tako teoretičnih kot praktičnih v smislu umetniške prakse s posebnim poudarkom na videnju, potrebi po različnih načinih videnja in najbrž tudi nuji, da se naučimo gledati in videti drugače, je nadaljeval Bani Brusadin. »Opustiti moramo človeško videnje in dojeti, da so na tem svetu različne stvari in različne entitete, ki zaznavajo stvari. Nismo edini in verjetno tudi ne najpomembnejši. Obstajajo veliki stroji, ki opazujejo za nas in nas opazujejo. Obstajajo tudi druga živa bitja, ki zaznavajo – ne nujno opazujejo v dobesednem pomenu –, temveč zaznavajo, dojemajo in sestavljajo svet.«
Omenjene teme so na konferenci obravnavali Anna Engelhardt, Anthony Downey, Bani Brusadin, Laura Tripaldi, Liam Young, Mark Cinkevich, Mojca Kumerdej, Nadim Choufi, Solveig Qu Suess, Špela Petrič in Yu Hsin Su. Postavili so jih v različne kontekste – od strojnega vida v orožnih sistemih in vojskovanju do razumevanja vode kot konstrukta, ne le kulturnega, ampak tudi zgodovinskega konstrukta. »Vsi ti različni pristopi se mi zdijo zelo zanimivi, ker dajejo misliti, koliko različnih načinov pravzaprav obstaja za obravnavo predstavljene problematike in razvijanje novih oblik umetniškega raziskovanja. Te oblike bi omogočile odkrivanje problemov, izpostavljanje slepih peg in celo drugačno poimenovanje stvari, tako da bi dejansko nekaj dosegli.«
Konferenca je bila zanimiva tako za umetnike kot za mislece in druge posameznike, ki raziskujejo teme, o katerih v vsakdanjem (medijskem) diskurzu (še) ni govora. »Gre za neke vrste politično in kulturno opismenjevanje za 21. stoletje, ki ga kot državljani nujno potrebujemo. Po strokovni plati pa verjamem, da so tovrstne konference, ki se odvijajo na presečišču kulturne produkcije, kulturnih institucij, drugih oblik, kot so evropski projekti, pa tudi akademskih okolij, odličen način, da se stvari v določenih sektorjih premaknejo z mrtve točke. Akademski, tudi umetniški krogi so lahko nekako hermetični. Tovrstne konference pa so nekakšni hibridni prostori, kjer se ljudje različnih profilov, strokovnjaki z različnih področij zbirajo in najdejo skupni jezik. Tako nastajajo nove ideje, ki lahko pospešijo razvoj v vseh okoljih hkrati – tako v kulturi, umetnosti, na univerzi in drugih področjih delovanja. Osebno menim, da so se take konference morale razviti, da bi pospešili razvoj v različnih okoljih na dokaj preprost, dostopen, celo trajnosten način,« je sklenil Bani Brusadin.
Posnetki pogovorov, predstavitev in predavanj, ki so se zvrstili na konferenci Druge razsežnosti, so prosto dostopni na spletu. Prav tako pa fotografski utrinki (Miha Fras/Aksioma).