Uveljavljeni transdisciplinarni umetnik Miha Turšič v večplastnem raziskovalnem projektu Atlas Slovenija obravnava aktualna okoljska vprašanja antropocena in opazuje spremembe, ki jih ustvarjajo procesi kulturalizacije in komodifikacije okolja, ki imajo za posledico izgubo biotske raznovrstnosti, različne oblike onesnaženja in druge negativne okoljske vplive. Skozi prizmo projekta Atlas Slovenija je gledalec_ka povabljen_a, da se poglobi v raziskovalno okoljsko pripoved o Sloveniji in se seznani, kako na okolje vplivajo družba, kultura, gospodarstvo in politika. Projekt odgovarja na vprašanja, kot so: Kako se v Sloveniji uporabljajo zemljišča? Kakšno življenje vsebuje zemlja? Kdo upravlja, zaseda in varuje zemljišča? Avtor s svojim dokumentarnim slogom, vključno s satelitskimi posnetki, z obsežno podatkovno bazo in različnimi metodologijami gledalcu_ki predstavi prepričljivo pripoved o tem, kako postati okoljsko pismena družba. Obiskovalke_ci razstave Atlas Slovenija lahko prek uvodne razprave in razstave, ki sestoji iz štirih večmedijskih vsebinskih sklopov, izvedo več o slovenskih naravnih virih, ovirah za njihovo ohranitev in možnostih za bolj vključujoče delovanje različnih deležnikov.
»To, kar vidite v mobilnih aplikacijah zemljevidov, je ploska in kvadratna Zemlja. To, kar opazujete, je prikaz razpoložljivih podatkov in tudi pomanjkanja le-teh. To, kar gledate, ni okoljska pokrajina, temveč predvsem zemljevid interesov.«[1]
Razstava Atlas Slovenija avtorja Mihe Turšiča je raziskovalno-umetnostno delo, ki preizprašuje obstoječe okoljske predstave o Sloveniji kot zeleni in naravni deželi. Razstava raziskuje rabo zemljišč ter kulturalizacijo in komodifikacijo zemeljske površine od začetkov agrikulture in industrijskih revolucij do danes ter predstavlja zaščitne ukrepe, ki jih vzpostavljajo državni regulatorji in civilne iniciative. V štirih korakih – z izpostavljanjem orbitalnega pogleda in obstoječih opazovalnih tehnologij, z analizo javnih okoljskih podatkov ter s poudarjanjem različnih pomenjenj[2] – projekt poziva k bolj vključujočim okoljskim razpravam. Ob obisku razstave lahko obiskovalci_ke raziskujejo podobe Slovenije z višine in opazujejo tako njeno celovitost, kot podrobnosti ter si s tem ustvarjajo vizualno pripoved o predmetu opazovanja.
Miha Turšič se zaveda, da je jezik ključnega pomena za to, kako razumemo in dojemamo naravo. Če se navežemo na Ludwiga Wittgensteina jezik ni le orodje za opisovanje sveta, temveč določa tudi meje našega mišljenja in znanja. Pojmi in pomeni, ki jih lahko izrazimo z jezikom neposredno vplivajo na to, kako dojemamo in razlagamo našo resničnost. Če nam primanjkuje jezikovnih sredstev za izražanje določenih idej ali izkušenj, lahko te ostanejo zunaj našega pojmovnega dojemanja. Naš jezik deluje kot okvir, ki strukturira naše misli in oblikuje tisto, kar lahko prepoznamo in razumemo. Naše pojmovanje sveta je omejeno z zmožnostjo jezika, da zajame njegovo kompleksnost v celoti. To pomeni, da je naše dojemanje okolja omejeno z našo zmožnostjo, da ga opišemo z besedami, s podobami ipd. Za izražanje našega razumevanja okolja smo primorani uporabljati metafore in simbole s katerimi lahko ustvarjamo pomen, vendar je posledica tega tudi neka stopnja abstrakcije.
Motivika narave je znotraj področja umetnosti že dolgo prisotna. Za razumevanje teh upodobitev je pomembno, da se poglobimo v kulturne in zgodovinske kontekste, v katerih so bili ustvarjeni tovrstni simulakri. John Berger trdi, da krajinske slike niso zgolj upodobitve narave, temveč so produkt posebnega družbenega in gospodarskega konteksta. Berger ugotavlja, da so krajinske slike naročali lastniki zemljišč kot sredstvo za uveljavljanje lastništva in nadzora določenega zemljišča. Te slike služijo kot vizualni izrazi moči saj prikazujejo bogastvo in status lastnikov zemljišč ter njihovo sposobnost oblikovanja in obvladovanja narave. Znotraj slovenskega prostora je tovrstnih motivik manj, a se sorodni primeri pojavijo kasneje z rastjo srednjega razreda v 19. stoletju, z izboljšanjem prevoznih sredstev in s pojavom turizma, ko je vse več posameznikom omogočeno potovati in izkusiti različne krajine. Posledično se pojavi zanimanje za naravo in želja, da bi slikovitost pokrajin prenesli v svoje domove. Podobe krajin so postale način preko katerega se je srednji razred lahko povezal z naravo in si ustvaril občutek nostalgije ali pobega pred urbanizacijo in industrializacijo okolja.
V kontekstu zgoraj napisanega je potrebno spregovoriti še o mediiranih izkušnjah, ki danes prevevajo življenja posameznikov in družbe. Koncept okna je skozi zgodovino služil kot pomembna metafora, ki je oblikovala naše razumevanje prostora ter procesov gledanja in predstavljanja. Slednje zasleduje tudi Anne Friedberg, ki piše, da se je okno iz fizičnega arhitekturnega elementa razvilo v prispodobo, ki se razteza na številne tehnologije. Različna okna, ki jih zlasti v digitalni dobi pojmujemo kot ekrane, nam v današnjem kontekstu pomagajo vzpostavljati stik z resničnostjo, ob tem pa brišejo meje med fizičnim in navideznim. V tem oziru je pomemben premislek prav ta, kako tehnologije v današnjem kontekstu, na primer virtualna resničnost, računalniško generirane podobe in razne spletne platforme, ustvarjajo nove oblike podatkovnih, simuliranih in interaktivnih pokrajin ter izzivajo tradicionalne predstave o prostoru oziroma tem, kaj naj bi krajina pravzaprav bila. Pri tem je potrebno vzeti v zakup, da modeli s katerimi simuliramo našo resničnost tudi zatajijo, posledično pa se naše predstave ne ujemajo z dejanskim stanjem sveta.
Projekt Mihe Turšiča prednjači prav v tem, da preizprašuje videnja naših pogojev bivanja, tehnologij, ki jih uporabljamo za razumevanje okolja, ter podatkov, ki so specifične kvalitete oz. podatkov, ki so v funkciji takšnih ali drugačnih agend. Njegova naracija, ki je tokrat oblikovana v medij razstave, nam zelo dosledno prikazuje, kako smo prvinsko naravo kulturalizirali in kasneje komodificirali. Atlas Slovenija raziskuje pomenjenje (angl. mattering) – pojem, ki zaobsega preplet procesov pripisovanja pomena in pomenljivosti v odnosu do snovnosti (angl. matter) okolja – s čimer kliče po bolj vključujočim okoljskim imaginarijem. Delo je študija kulturnih in družbenih ureditev v odnosu do ustvarjenih krajinskih “dejstev” in družbenih vrednot. Projekt predstavi vplive zgodovinskih oblik interesov na proizvodnjo krajin in njihovih klasifikacij, ter potrebo po razvoju novih klasifikacij v sklopu zaskrbljenosti in skrbi za okolje. Prav z opolnomočenjem stališč, ki stojijo za različnimi okoljskimi pomeni, lahko bistveno izboljšamo dostopnost transdisciplinarnih okoljskih znanj in omogočimo tako posameznikom_cam kot družbi, da nastopajo kot dejanske_i akterji_ke sprememb.
Adrijan Praznik
kurator
[1] Izsek iz delovnega dokumenta Mihe Turšiča.
[2] Angl. mattering (Haraway, 1989, 2003; Mol, 1999; Barad, 2003; Latour, 2004; Law, 2006). Haraway uvede besedo mattering kot neločljiv preplet ustvarjanja dejstev, vrednot in dogovorov, ki so tako ali drugače politični. Barad to razumevanje nadgradi z opazovanjem sveta kot odprtim procesom snovnih pomenov. Latour pri tem namesto kritike pomenjenja dejstev uvede pomenjenje zaskrbljenosti (ang. matters-of-concerns), kar Mol dodatno nadgradi s pomenjenjem skrbi (ang. matters-of-care). Z vsem tem vzpostavijo podlago za kulturno in okoljsko bolj vključujočo proizvodnjo znanja.
Ob odprtju razstave so v strokovni razpravi poleg avtorja umetniškega projekta sodelovali umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc, inženir geodezije in doktor znanosti dr. Aleš Marsetič ter kurator Galerije Simulaker Adrijan Praznik.
KOLOFON
Umetnik: Miha Turšič
Sodelujoči na uvodni razpravi: dr. Aleš Marsetič, Miha Turšič, dr. Beti Žerovc
Strokovni svetovalci: dr. Primož Gašperič, dr. Žiga Zwitter, Federico Franciamore (Space4Good)
Tehnična podpora: Maid Hadžihasanović
Lektura in prevod: Jezikovna zadruga Soglasnik
Zahvale: Zavod Projekt Atol, Mladinski center Velenje, MKC Maribor
Produkcija: LokalPatriot | Galerija Simulaker (v okviru konS ≡ Platforma za sodobno raziskovalno umetnost)
Kurator: Adrijan Praznik
Producenta: Gašper Beg, Adrijan Praznik
Naslovna podoba: Prikaz povečane intenzivnosti rabe prostora skozi izrez območja s povišanim onesnaženjem zraka, ter območji naseljevanja v zadnjih 10.000 letih.
Podatki: ESRI satelitski basemap, EDGAR GHG 2021 in Anthromi 8000 p.n.š.
CV umetnika
Miha Turšič (SI/NL) je umetnik, oblikovalec in raziskovalec, ki se posveča razvoju umetnosti in humanistike v vesolju. Raziskuje oblike človeškosti v vesoljskih okoljih, razvija postgravitacijsko umetnost in umetniške satelite, je soustanovitelj Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, institucijo s posebnim kulturnim vesoljskim programom in aktivno razvija sodelovanja med vesoljskimi in umetniškimi institucijami v Evropi, Rusiji, Združenih državah in na Kitajskem. Trenutno deluje v Waag futurelab, kjer razvija modele post-disciplinarnega raziskovanja in inovacij, vodi vesoljski laboratorij, ter koordinira evropsko platformo More-than-Planet.