Skoči na vsebino
Nova Diskurz

Druge razsežnosti: Vizije, politika in infrastrukturno nasilje na več kot človeškem planetu

Taktike & praksa #14: Merilo
Druge razsežnosti: Vizije, politika in infrastrukturno nasilje na več kot človeškem planetu
Konferenca
Ljubljana, 6. marec 2023

Štirinajsta edicija diskurzivnega kulturnega programa Taktike&praksa, ki se v Ljubljani odvija vse od leta 2010 in se osredotoča na sodobno raziskovalno umetnost, družbo in nove tehnologije, predstavlja umetnike, teoretike in raziskovalce ter jih povezuje v kontinuirano raziskovanje koncepta merila – od nano do globalne ravni in še dlje.

Kaj imajo skupnega nanotehnologija in letalska tehnologija, zvočno valovanje in komputacija globalnega obsega, optični inženiring in elektroenergetska omrežja, mikročipi in globalno segrevanje, molekula H20 in podatkovne baze za strojno učenje, vaše domače rutine in globalne politike? Vsi ti pojavi obstajajo ali operirajo onkraj vidnega spektra, onkraj naše zmožnosti, da bi jih videli in razvili membrano, ki bi omogočala medsebojno komunikacijo. Da bi se z njimi spoprijeli, moramo razviti zmožnost razmišljanja v merilih, ki so večji ali manjši od človeškega.

Sodelujoči: Anna Engelhardt, Anthony Downey, Bani Brusadin, Laura Tripaldi, Liam Young, Mark Cinkevich, Mojca Kumerdej, Nadim Choufi, Solveig Qu Suess, Špela Petrič, Yu Hsin Su

 

Optimizirajoči pogled in njegovi demoni
Predstavitve projektov / pripovedovalni performans / pogovor
Govorci: Anna Engelhardt, Mark Cinkevich, Solveig Qu Suess, Nadim Choufi, Su Yu Hsin
Moderator: Bani Brusadin

Planet prekriva nepreštevna množica pogledov. Ti zaznavajo in beležijo podatke, s katerimi nato hranijo računske stroje, ki upravljajo, ekstrahirajo, napovedujejo, preprečujejo in uničujejo, pogosto na netransparentne in nejasne načine. Pet umetnikov skozi osebne pripovedi in ideološke projekte, ki se raztezajo čez različna obdobja in geografije, razkriva obsežen (in pogosto kritiziran) aparat vidnega zaznavanja, ki ne samo vidi, temveč subtilno naseljuje organska, družbena, geološka in infrastrukturna telesa. Pogled, ki se preobrazi v duha kolonialne moči in sprevrženih sanj o nadzoru.

 

Vmesnost: inteligenca materialov na nanoravni
Predavanje
Laura Tripaldi in pogovor s Špelo Petrič

»Vmesniki« niso abstraktne, dvodimenzionalne površine, temveč materialna področja, na katerih telesa gradijo kompleksna omrežja relacij. Čeprav v razmišljanju o telesih (umetnih ali naravnih, človeških ali nečloveških) pogosto predpostavljamo, da posedujejo »esence« ali inherentne lastnosti, Laura Tripaldi meni, da je delovalnost teles – ontološko, kognitivno in politično – lastnost vmesnikov, katero oni sami zgradijo znotraj širših materialnih sistemov, ki se raztezajo čez različne ravni.

V tem kontekstu italijanska pisateljica ter neodvisna raziskovalka izpostavlja sposobnost razširjanja in preoblikovanja vmesnikov, ki nanotehnologiji omogoča, da ustvarja vse bolj inteligentne in delovalne nežive materialne sisteme. Ti sistemi kljubujejo konvencionalnim pojmovanjem inteligence, saj izkazujejo zmožnost prilagajanja okolju, zaznavanja različnih dražljajev ter reševanja kompleksnih problemov.

Med vsakdanje tehnologije, ki s pomočjo »inteligence nanomaterialov« odpirajo tehnološki vmesnik med notranjostjo biološkega telesa ter politično dimenzijo pospoljenega telesa, sodi tudi sodobni test nosečnosti. Prav to je razlog, da avtorica raziskuje zgodovinske in znanstvene vidike testa nosečnosti kot konkretnega primera pomena vmesnikov v trenutni diskusiji okoli nečloveške delovalnosti.Shifting Scales Visions, Politics and Infrastructural Violence in a More-Than-Human Planet Aksioma Kino Šiška


Dekolonizacija strojnega vida: algoritemske tesnobe in epistemsko nasilje

Predavanje
Anthony Downey in pogovor z Mojco Kumerdej

Čeprav je redno predstavljena kot objektiven »pogled od nikoder«, umetna inteligenca (UI) zagotavlja nadaljnji obstoj režima zahodne moči, ki se še naprej poslužuje neokolonialnega nasilja. To je razvidno iz tehnološkega razvoja UI in njene uporabe v vojaške namene v obliki brezpilotnih letal in avtonomnih orožnih sistemov. V te sisteme je vprogramirana algoritmom lastna logika delovanja in racionalizacije, ki je soudeležena v reduktivnem opredeljevanju življenja in smrti na območjih spopadov. S potrjevanjem vse bolj razširjene logike, da UI deluje kot »črna skrinjica«, zgodovinski razvoj avtonomne produkcije podob ohranja glavno (če ne celo nepogrešljivo) vlogo v teh procesih in standardnih postopkih delovanja. Da bi ta in druga vprašanja lahko kritično ovrednotili, moramo ugotoviti, v kolikšni meri kolonialne tehnologije – kot so mapiranje triangularnosti, fotografiranje iz zraka, fotogrametrija in nedavno razvita tehnologija »operativnih podob« – vedno vključujejo premestitev okularnocentričnega, korporealnega in proprioceptivnega dogodka videnja (ali mišljenja) na avtonomna področja strojnega vida. Downey namreč meni, da devolucija deliberativnih oblik vida in mišljenja na algoritme ne razkriva le kalkuliranega uokvirjanja subjektov glede na njihovo zamenljivost, temveč razodeva tudi vzročno, če ne celo usodno, povezavo med kolonialnimi tehnologijami reprezentacije in netransparentnim področjem strojev, ki ne prevzemajo nikakršne odgovornosti.

 

Planet City in vrnitev globalne divjine
Pripovedovalni performans
Liam Young

Po stoletjih kolonizacije, globalizacije in brezkončne ekonomske ekstrakcije je svet zgrajen na novo, vse od celične ravni do ravni tektonskih plošč. Pripovedni dogodek Planet City in vrnitev globalne divjine nas bo popeljal na znanstvenofantastični safari po namišljenem mestu, v katerem živi celotno svetovno prebivalstvo, tj. deset milijard ljudi, ki so preostalo površino planeta prepustili divjini globalne razsežnosti in ukradena območja povrnili avtohtonim ljudstvom ter nečloveškim živim bitjem. Ker nacionalnim državam vedno znova spodleti, da bi pomenljivo ukrepale proti podnebnim spremembam, na podlagi globalnega konsenza vznikne Planet City, hiperposeljena večgeneracijska metropola, kamor se ljudje prostovoljno umaknejo pred obsežnim omrežjem mest in zamotanih dobavnih verig.

Organizacija in produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2022

Kurator programa: Janez Fakin Janša
Vodja produkcije: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Asistenta produkcije: Maja Burja, Rok Krajnc
Promocija in upravljanje družbenih medijev: Sonja Grdina, Tina Felicijan, Vid Hrovat, Dominika Maša Kozar, Sara Vatovec
Spletni razvijalec: Igor Kovačić
Celostna grafična podoba: Federico Antonini, Simone Cavallin
Koordinacija v Kinu Šiška: Simona Jerala
Tehnična ekipa: Valter Udovičić, Matej Marinček
Izvedba spletnega prenosa: Fixmedia

Serija konferenc:
Taktike & praksa

V okviru:
konS ≡ Platforma za sodobno raziskovalno umetnost

V partnerstvu s:
Center urbane kulture Kino Šiška, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Lokalpatriot

___

Projekt konS ≡ Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij “Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.