Projekt sestavljajo podobe, ki so jih proizvedli algoritmi strojnega učenja, trenirani na stotinah post-katastrofičnih prizorov – cunamijev, hurikanov, potresov, zemeljskih plazov, letalskih nesreč, požarov in vojn. Nasičenost medijev s takšnimi podobami je povzročila določeno desenzitizacijo, hkrati pa tovrstno gradivo fetišiziramo, želimo si še več takih podob, naš pogled se ujame v past te realnosti, ki je postala neobičajna. Vsakdanjost se spreminja v transcendentno grozljivo, ko nas v konkurenčni nuji, da bi pritegnili našo pozornost, mediji bombardirajo z vedno bolj strahovitimi in nasilnimi podobami, zaradi katerih obnemimo. Eventuelno to privede do psiholoških pojavov »upada sočutja« in »sočutne izčrpanosti«.
Izguba čustvene povezave lahko sovpada z željo, da bi videli še več podob z enako vsebino. Metodologija sodobnih medijev je, da katastrofalne dogodke izkrivljajo, razčlenjujejo in razgrajujejo z namenom, da bi iz njih iztisnili nekaj senzacionalnega: gre za fetišizacijo katastrof in tragedij. Takšne vsebine se pogosto hitro razširijo prek distribucijskih kanalov družbenih medijev in postanejo viralne, pri čemer preplavijo naše vsakodnevne imaginacije in pogovore. Po eni strani nam prikazana vsebina vzbuja občutek varnosti, po drugi pa občutimo krivdo, saj jasno zaznamo izjemno razliko med našo privilegiranostjo in nesrečo drugih ljudi. Bolj ko smo priča trpljenju, bolj se zavedamo, da sami ne trpimo.
Vendar pa se v teh podobah skriva tudi lepota. Grozljivost nas resda zapelje, vendar vsebuje tudi abstraktne tone, forme in lastnosti estetike razdejanja, ki so slikarske, kinematografske in lepe. To, kar sproži naše nelagodje, je védenje, da je bilo za naše estetsko zadovoljstvo potrebno hudo trpljenje ljudi. Kako bi torej te naše nenasitne potrebe lahko zadovoljili na »etičen« način? Kako naj potešimo želje po uživanju v estetiki katastrof, ne da bi se nam bilo treba ozirati na ceno človeških življenj? Ali estetiko lahko ločimo od človeškosti? Če podobe katastrofalnih dogodkov generiramo tako, da jim je senzacionalističnost odvzeta že ob samem nastanku, prispemo do izpolnjujočega momenta estetike brez krivde.
Projekt sovpada z lokom serije Straši (The Haunting Series), ki izraža in prikazuje prisotnost eksistencialnih groženj. Catastrophe Jangled Hideously Out Of Process temu narativu doda še en preobrat, saj sta tako naslov kot vsebina rezultat dela umetne inteligence, ki jo kot tako štejemo med eksistencialne grožnje, s katerimi se soočamo.
modul v Novi Gorici
Projekt bo na ogled od 20. januarja do 11. marca 2022 v Xcentru, Nova Gorica.
Pogovor z umetnikom: četrtek, 10. februar 2022, ob 19:00
Kolofon
Umetnik: Andy Gracie
Umetniško delo: Catastrophe Jangled Hideously Out Of Process, 2021
Produkcija umetniškega dela: Zavod Projekt Atol
Produkcija razstave v Xcentru (Nova gorica, SI) je del projekta konS.
Povezave
Spletna stran umetnika: https://www.hostprods.net
IG umetnika: @hostprods
FB umetnika: https://www.facebook.com/andy.gracie.9
Zavod Projekt Atol: http://projekt-atol.si
Zavod Projekt Atol IG: @projektatol
Zavod Projekt Atol FB: https://www.facebook.com/ProjektAtol
CV umetnika
Andy Gracie deluje na presečišču umetnosti in znanosti ter v različnih disciplinah, vključno z instalacijo, robotiko, zvokom, video in biološkimi praksami. Za njegovo umetniško prakso je značilno poglobljeno ukvarjanje s postopki, znanstvenimi metodologijami in naravo eksperimenta. Tu se “eksperiment” nanaša tako na dejanje pridobivanja znanja in informacij prek testiranja različnih scenarijev kot tudi na dejanje preizkušanja neznanih ali nepreverjenih procesov. Zanima ga, kako si kot ljudje predstavljamo, simuliramo in naseljujemo scenarije, ki preizkušajo naše razumevanje in naše zamišljanje prihodnosti. Te ideje v zadnjem času razvija v delih, ki se ukvarjajo s psihologijo, kulturo in estetiko katastrofe ter nestalnostjo človeštva v kozmičnem merilu.