Projekt ,ločene vrednosti raziskuje simulacijski potencial podatkovnih procesov, ki predstavljajo ključni element sodobnih kulturno-tehnoloških formacij. Digitalne podatkovne zbirke valujočo zveznost sveta abstrahirajo v simbolne zapise in objekte, ki naj bi omogočali natančno opazovanje, analizo in napovedovanje pojavov. Nasproti analognemu, pri katerem lahko variabilni impulzi zvezno prehajajo med kvalitativno različnimi mediji (npr. električna napetost v zvok), digitalno v prenose uvaja diskontinuiteto. Analogno računalništvo, ki je bilo do sredine prejšnjega stoletja vodilno in široko uporabljano tudi za modeliranje in napovedovanje naravnih pojavov, kot je plimovanje, je ob nastopu digitalnih tehnologij zatonilo – tudi zato, ker ni omogočalo primerljive natančnosti in ponovljivosti izračunov ter njihove neodvisnosti od fizičnih komponent.
A razvoj tehnologije od mehaničnega k računalniškemu oziroma prehod iz analogne v digitalno paradigmo ni jasen in premočrten. Po eni strani je bila digitalna logika prisotna že v na videz povsem analognih postopkih, kot sta recimo tkanje in kronofotografija. Po drugi strani pa se zaradi hitrosti, moči in energetske ekonomičnosti analognega računalništva zadnje čase razmišlja tudi o njegovi ponovni vpeljavi na področja, ki lahko prenašajo določen spekter odstopanj pri izračunih, kot sta recimo umetna inteligenca in strojno zaznavanje. Nekateri zato špekulirajo, da bo prihodnost računalništva bistveno bolj vpletala analogno, kot smo morda pričakovali do nedavnega.
,ločene vrednosti pojave v obliki digitalnih podatkovnih nizov s serijo prenosov med analognim in digitalnim ter signalnim in podatkovnim uporabijo za materializacijo podatkovnih modelov. Razstavljeni modeli niso v povsem arbitrarnem razmerju do digitalnih podatkov, na katerih temeljijo, a vez med njimi ne pretendira na enosmernost, neposrednost ali reprezentativnost. Tudi digitalni podatki so (zaradi npr. fizičnih lastnosti analogno-digitalnih senzorjev, ranljivosti podatkovnih serverjev, časovnih oken in spreminjanja medijskih formatov) namreč vse prej kot celoviti ali objektivni. Zato lahko digitalne podatke mislimo ne zgolj kot diskretna dejstva, ampak kot odprte dinamične materialne oblike. Namesto semantične ali funkcionalne vrednosti podatkovnih modelov ,ločene vrednosti v ospredje postavljajo njihovo plastičnost in formativno moč, obenem pa modelirajo tudi potencialnosti analogno-digitalnih prepletov, ki jih podatki in impulzi prečijo v procesu.
O orodju
Staš Vrenko je v okviru projekta razvil specializirano samostojno orodje, ki omogoča vzpostavljanje različnih analognih in digitalnih vmesniških strategij za procesiranje prosto dostopnih podatkov iz internetnih podatkovnih baz, namenjeno predvsem obravnavi časovnih pojavov.
KOLOFON
Umetnik: Staš Vrenko
Razvoj orodja: Staš Vrenko (koncept, programiranje), Gregor Kršič (izdelava vezja)
Tehnična pomoč pri izdelavi orodja: Luka Frelih
Tehnična podpora: RogLab, osmo/za
Zahvala: Tomo Per
Produkcija: Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost
Kuratorka, besedilo: Maja Burja
Otvoritev: četrtek, 26. 5. 2022, 19.00–21.00 | osmo/za (Slovenska 54, 8. nadstropje)
Ogled razstave:
- 27. 5.–29. 5. 2022, 12.00–19.00 (Ljubljana Art Weekend)
- 28. 5.–1. 6. 2022, 14.00–18.00
Voden ogled razstave:
- sobota, 28. 5. 2022, 13.00
- sreda, 1. 6. 2022, 17.00
Prijave: maja@ljudmila.org
CV umetnika
Staš Vrenko je umetnik, glasbenik in oblikovalec elektronskih instrumentov. Magistriral je na Oddelku za kiparstvo na ALUO v Ljubljani in za magistrsko delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Njegova umetniška praksa združuje različna polja umetnosti s poudarkom na raziskovanju zvoka, elektronskih medijev in tehnologij, kineticizma, naprednih izdelovalnih tehnologij ter performativnosti. V zadnjih letih se je predstavil z več samostojnimi projekti: Izdelave (P74, 2020), Plošča (Kino Šiška, 2019), Zanke v prenosu (osmo/za, 2018), Tehnike posvojitve (P74, 2017) in Veznik (MoTA, 2016). Razstavljal je tudi v okviru festivalov Agora Creative (Grenoble, 2019), Pixxelmusic (2019), MFRU_25 (2019), Kiblix (2017) in Svetlobna gverila (2015 in 2016). Sodeloval je tudi pri skupinskih razstavah: Galerija Vžigalica (2012), Galerija Škuc (2013), v sklopu projekta Liminale na U3 | 7. Trienale sodobnih umetnosti v Sloveniji (2013) in drugje.