Skoči na vsebino
Praksa Projekti

StellaVerde – Pametni vrt

Gregor Krpič, Simon Gmajner, Institut “Jožef Stefan”

Industrijska pridelava hrane z intenzivnim izkoriščanjem tal vse bolj škoduje okolju, ki se obnavlja počasneje, kot je potrebno za kakovostno življenje živali in rastlin. Z industrijsko proizvodnjo se poslabšanje kakovosti hrane stopnjuje do pomanjkanja in končnega izumrtja posameznih vrst. Današnje stanje je izziv za planet, saj niti tradicionalna niti industrijska oblika kmetovanja nista odgovor na potrebe rastočega števila ljudi, biotsko uravnoteženega okolja in vse večjih potreb po kvalitetnih prehranskih surovinah.

Umetniško proučevanje sobivanja ljudi, tehnologije in živih sistemov nas uči, da se moramo ljudje kot družba na novo izumiti in spremeniti svoj ekstrakcionistični pristop do naravnih virov. S pomočjo kreativne rabe različnih tehnoloških tipal v umetniških projektih lahko ugledamo življenjske potenciale ljudi in ne-človeških živih bitij ter skozi premisleke o ohranjanju ravnotežja v naravi oblikujemo možne scenarije ne-ekstrakcionističnega sobivanja. V tem oziru je instalacija StellaVerde mikro situacija, v kateri rastline s pomočjo senzorjev vlage krmilijo robotskega pajka, da jih zaliva, v razviti obliki pa skrbi zanje in odgovorno žanje njihov prirastek.

KOLOFON

Avtorji: Gregor Krpič in Simon Gmajner v sodelovanju z dr. Janom Babičem, dr. Markom Jamškom in Galom Sajkom (Institut Jožef Stefan)

Produkcija: MC Velenje, konS ≡ Praksa / Laboratorij za izzive
Partner: Odsek za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko – Laboratorij za nevromehaniko in biorobotiko, Institut Jožef Stefan
Katalizator inovacij: Jurij Krpan
Producentka: Lea Lipnik
Zahvale: Martin Konič, Uroš Mehle, Marsel Osmanagić, Andraž Tarman, Luka Žagar

Foto: Katja Goljat, Matjaž Rušt/arhiv konS

CV umetnika

Gregor Krpič je študiral Elektroniko na Fakulteti za Elektrotehniko UL. Zanima se za zvočno raziskovanje skozi razvoj lastnih senzoričnih elektronskih instrumentov. Od leta 2018 aktivno sodeluje pri različnih projektih sodobne raziskovalne umetnosti z umetniki kot so Staš Vrenko (Ločene vrednosti, osmo/za, 2021), Zoran Srdić Janežič(Biobot, Galerija Kapelica, 2021), Brane Zorman (Duh Dreves | Dotik, Cona, 2021), Špela Petrič(Pl’AI, Galerija Kapelica, 2020), Mojca Založnik (Mejna nedoločenost, Galerija Kapelica, 2019), Tanja Vujinović (MetaVrt Sfera2, 2019), Januš Aleš Luznar(IctusCordis, 2019). Na zavodu Kersnikova se je leta 2018 priključil projektu Rampa, kjer sodeluje pri razvoju in mentoriranju delavnic. Od leta 2019 sodeluje z društvom Ljudmila kjer s Stašem Vrenkom vodita skupnost Sintetistična srečanja.

Simon Gmajner je v preteklosti deloval na področju mednarodnih odnosov in analiz, sedaj pa že več kot 15 let dela na kulturno-umetniškem področju, večinoma kot producent in koordinator projektov. Osredotoča se na razvoj in koordinacijo mednarodnih projektov na polju sodobne raziskovalne umetnosti, specifično na transdisciplinarna sodelovanja in presečišča med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Vodil je več projektov Ustvarjalne Evrope in projektov Evropske komisije za raziskave in razvoj. Ukvarja se z  umetniškim  raziskovanjem živih sistemov in etiko dela z biomateriali in organizmi v umetniškem kontekstu. Dela kot producent in koordinator Vivarija (Laboratorij za rastline, živali in robote) na Zavodu Kersnikova.

Institut “Jožef Stefan” je slovenska znanstvena platforma, na kateri znanstveniki in inženirji razvijajo vrhunske rešitve. Glavni partner – Laboratorij za nevromehaniko in biorobotiko je vodilni laboratorij, ki uporablja integrativni pristop nevromehanike, robotike in strojnega učenja za raziskovanje človeškega senzomotoričnega nadzora in razvoj sodobnih robotskih rešitev. Robustnost in prilagajanje človekovega gibanja spreminjajočemu se okolju sta ključnega pomena za učinkovito fizično sodelovanje z drugimi ljudmi in robotskimi sistemi. Z raziskovanjem kinematike in dinamike gibanja, aktivacij mišic in možganskih signalov laboratorij razvija računalniške modele motoričnega vedenja celega telesa, ki pomagajo razjasniti osnovne nevronske mehanizme, s katerimi centralni živčni sistem iterativno generira ustrezne motorične ukaze za zagotavljanje robustnega in stabilnega gibanja. Te modele uporablja za oblikovanje biološko verjetnih rešitev za širok spekter robotskih sistemov, kot so industrijski roboti, humanoidi, eksoskeleti in rehabilitacijske naprave.