Kaj se zgodi, ko gledališču kot živemu mediju pozicijo živosti z odra prestavimo v avditorij?
Apofenija je demo verzija (/1) subjekta umetne inteligence, ustvarjenega, da uprizarja vse tisto, kar je neuprizorljivo. Apofenija skozi svoj mehanizem vzorčenja generira fraktale svoje interpretacije človeškega (ne)smisla. Apofenija je strukturirana kot organizem oživljajočih celic, ki odpira prostor prihodnosti, kot prostor brez človeka, v katerem umetna inteligenca svojo namenskost osmišlja skozi pozabljene podobe trajanja, minevanja in bivanja. Apofenija obdeluje vse, kar je neoprijemljivo, neubesedljivo, neulovljivo. Lovi trenutke déjà vujev, virtualnih drobcev življenja, minulih vonjav in izgubljenih spominov. Apofenija je programirana za produciranje utrinkov bivanja, iskanje smislov v svoji spominski plošči neštetih podob in pomenov. Kako konstrukt umetnega razume organskost živega? V uprizoritvi, v kateri edini živi element v dvorani ostaja gledalec, obsojen na iskanje življenja v inherentno tujem, se vzpostavlja nova oblika življenjskosti, dialog med sogovornikoma, ki ne govorita istega simbolnega jezika.